Poletje 2009, tik preden sem začel študirati v Ljubljani. Kje bom zdaj treniral? 50 € vredna mesečna karta za fitnes ni bila opcija. Nekako se bom moral znajti… Stric mi je takrat zrihtal delo v Italiji, kjer sem pomagal pri obiranju grozdja. Težko, a lepo delo s solidnim zaslužkom. Kaj če si s tem zrihtam en “fitness” v stanovanju?
En mesec sem vsak dan gledal na bolhi za rabljene uteži, palice, stojala in klop, dokler nisem dobil najbolj ugodne opcije. Betonske uteži v stanovanju v 6. nadstropju na Šišenski 2. Hmmm…
Nekega dne pride gospa iz 5. nadstropja in nam podari blažilce za stole, češ da preveč škripamo s stoli. Prijazno se nasmehnem, zahvalim in pripomnim, da so naši stoli res že zelo stari. Pa pride leva soseda, da zakaj moramo tako loputati z vrati? Ja, da imamo prepih, ker je v stanovanju zelo vroče. Končno dobimo izrez iz časopisa: “Razgrajačem lahko sklopijo elektriko.” Shit just got real!
Seveda nisem spuščal uteži iznad glave na tla, tako neumen spet nisem bil, vseeno pa je včasih težko biti nežen. Hvalabogu niso vedeli zakaj se gre, za dobre sosedske odnose pa sem jim pomladi ponudil sveže češnje. Poleg uteži so seveda morali prenašati tudi vse tiste študentske prigode.
Torej 4 leta sem med tednom treniral na 8 kvadratnih metrih. Vse kar sem imel je bila palica s 110 kg uteži, klop, ročke, stojala in svoje telo seveda. Nič kaj cvetoči pogoji.
A vseeno sem redkokdaj spustil trening. Spomnim se, ko smo imeli v drugem letniku faksa predavanja od 7ih zjutraj do 9ih zvečer. Vmes sem prešprical kaka neobvezna , šel do stanovanja, naredil trening in se vrnil na faks na obvezna predavanja. Torej: Šiška, Kodeljevo, Šiška, Kodeljevo, Šiška. Ne verjamem nobenemu, ki pravi da nima časa za trenirat, prav tako ne verjamem tistemu, ki pravi da nima ustreznih pogojev. Gre se zgolj za to koliko in kaj ti je pomembno.
Med vikendom sem treniral pri bratrancu v garaži. Spet betonske uteži, ki jih je naredil nono. 2x 65 kg, 2x 33,5 kg, majava klop in 2 “kavaleti” od zidarjev, ki sta služili kot stojalo. Oprema je bila res tako improvizirana, da smo se z bratrancem zajebavali, da smo jebeni Bolgari (s to razliko, da bi se Bolgari najbrž ogrevali z našimi 1RM).
Tista mrzla zima, ko je bilo blizu ničle v garaži in poletje, ko jih je bilo okoli 30, pa vseeno nismo spustili treninga. Kaj spustili, prav uživali smo. Obvezen techno, tisti ljubki zvoki odlaganja uteži, vonj po tobaku iz nonotove pipe, ko je popravljal traktor in njegov tipičen: “Bravo bravo fantje, samo ne pretiravat!”
Do včeraj, ko sem končno dobil olimpijske palice in bumper uteži. Ob pogledu nanje so se mi kar zasvetile oči. Razlika je seveda kot dan in noč, vseeno pa nočem staviti v nič dobrih starih betonskih kolutov. Konec koncov so mi te omogočile, da sem napredoval in se od njih marsikaj naučil.
Sej najbrž, če bi se takrat vpisal v kakšen fitnes bi bolj napredoval in od vsega nebi bil tako izoliran. Vseeno pa si z omejenimi pogoji primoran razmišljati, saj moraš znati optimalno izkorititi to kar imaš na razpolago.
Kaj me je torej gnalo k vsemu temu? Preprosto to, da mi je dvigovanje uteži všeč. Ta občutek, ki ga dobim pri premagovanju težkih bremen je zame edinstven. Ob tem se počutim sposoben, samozavesten in močan in s tako miselno naravnanostjo nadaljujem dan po treningu. Lahko rečem, da s težkimi bremeni postane življenje lažje.
Ne pravim, da ob pogledu na kolute vriskam od veselja, saj ta dejavnost zahteva konstantno prehajanja v cono neudobja. Govorim bolj o “love and hate” razmerju. Ko enkrat opaziš napredek, takrat ti postane všeč in takrat vse to postane vredno. Za napredek pa se je potrebno bolj potruditi in manj iskati izgovore, potrebno je nekako prebiti to cono udobja, ki ne pelje nikamor.
To je edini recept za dolgoročen uspeh, zato je zame največji dosežek, ko v očeh mojega vajenca vidim tisti odločen pogled, ki pravi: “OK, let’s do this shit!”
